Sedemnajstletna Iva se spopada s smrtjo svoje matere. Pod vplivom velike izgube ter odkritja, da o mami ni vedela vsega, se počasi potaplja v svet med sanjami in resničnostjo.

Čuten, poetičen in vizualno razkošen film Sonje Prosenc, ki je navdušila že s prvencem Drevo, je svetovno premiero doživel v Karlovih Varih in si prislužil posebno omembo tamkajšnje žirije.

iz prve roke
»Začelo se je z razmišljanjem o tem, kako dva človeka, ki na videz nimata nič skupnega, vstopata v odnos, skozi neki dogodek, skozi izgubo. Kako se s tem spopadeta, kako najdeta prostor za žalovanje. O tem sem začela premišljevati zaradi dogajanja med snemanjem Drevesa, ko sva se z Mitjem [direktorjem fotografije] soočala s smrtjo v družini in se vsak prosti dan, ko nisva snemala, vozila v bolnišnico k osebi, ki je umirala. /…/ To je bilo tudi obdobje, ko sem precej premišljevala o – vsaj zame – moteči zahtevi današnje družbe, da bi bili vsi ekstrovertirani, neprestano dobre volje, nasmejani, easygoing in neproblematični za okolico /…/ Moj pristop izhaja iz tega, da filma ne jemljem kot ilustracije zgodbe, ampak kot ustvarjanje filmske izkušnje skozi vse aspekte filmskega jezika, ki so si med seboj enakovredni in delujejo šele kot celota. Zase in za svoje sodelavce si seveda vedno želim, da ne bi delali nečesa tipičnega. Mislim, da v Sloveniji mladi ustvarjalci morda nimajo dovolj spodbude, da bi realizirali svoje vizije.«
– Sonja Prosenc