Costi je umirjen javni uslužbenec in zgleden družinski človek. Nekega večera mu sosed nepričakovano zaupa skrivnost: verjame, da je na zapuščenem vrtu njegovih starih staršev zakopan zaklad. Če si Costi sposodi detektor kovin in mu ga pomaga najti, mu bo dal polovico tistega, kar bosta našla. Costi je sprva v dvomih, a klic pustolovščine je preveč mamljiv, da bi se mu lahko uprl.

Iz prve roke

»Sprva sem hotel posneti dokumentarec. Prijatelj, igralec in režiser Adrian Purcarescu, mi je povedal za legendo, ki pravi, da so vaščani v vasi njegovega pradedka in prababice pred prihodom komunistov zakopali svoje premoženje. S seboj sem vzel filmsko ekipo, pridružil se nam je tudi strokovnjak za detektorje kovin in vsi skupaj smo se lotili iskanja zaklada. Nismo ga našli, zato sem se odločil posneti igrani film. /.../ Ko sem med iskanjem poslušal prijatelja, sem spoznal, da ne iščemo le zaklada. Bili smo na lovu za sledovi življenj njegovih prednikov. /.../ Položaj, v katerem smo se znašli, je sprožil vrsto vprašanj. Kaj je naša sedanjost? Kako jo doživljamo? Na kakšen način smo povezani z zgodovino? /…/ Zame je ta vrt neke vrste luknja v zgodovini. S pomočjo dolgih posnetkov poskušam ustvariti občutek, da so moji liki izgubljeni, da so njihove poti kot labirint. Nikoli jih ne moremo zares 'prijeti'. Krožijo okrog drevesa, ki ga je zadela strela; v nekem smislu ga je razklala svetloba. Trije liki nekaj iščejo v zemlji ... Obupano je in komično hkrati. 'Strokovnjaka' za detektorje kovin bolj obvladuje njegova tehnologija kot on njo. Iskanje traja tako dolgo, da začne med tremi moškimi naraščati napetost ... /.../ Film se vrti okrog problema lastnine: kaj je ali ni najdeno na vrtu, kaj je zapuščeno otrokom, strah pred tem, da bi bili obtoženi kraje, itd. Zato je v filmu zgodba o Robinu Hoodu, ki jo oče prebira sinu. Vrt in hiša iz filma sta pogosto menjala lastnike – v času komunizma je bilo tam otroško igrišče, po revoluciji slačiklub, potem pa je posest znova prešla v lastništvo Adrianove družine. Preko namigovanja na vesterne, kjer se moški kar naprej zapletajo v spopade zaradi lastništva zemlje, ljudi in stvari, slikam specifično romunsko, na lastnino vezano obliko nasilja. /…/ Rad se lotevam skritih zgodb, ki jih zna film spraviti na površje. Snemam sedanjost. Na prvi pogled je svet takšen, kot je videti, a onkraj vidnega se skriva mnogo nepričakovanih plasti, ki so odlična podlaga za igrani film. /.../ Komedija je zame nekaj instinktivnega. Zgodi se povsem naravno. Ko razvijam zgodbo, se rad poigravam s pričakovanji. V tem filmu žanrsko preklapljam med vesternom in suspenzom, in klišejski razplet bi bil, da se liki pobijejo med sabo ali kaj podobnega. Jaz zgodbo raje peljem v drugo smer. /.../ Veliko je filmov in režiserjev, ki so mi bili in so mi še vedno v navdih: od Chaplina in Busterja Keatona do Erica Rohmerja in Jean-Luca Godarda. Noči polne lune je na primer film, ki ga z ekipo gledamo vsakič, ko snemamo. /.../ Mislim, da so vsi moji junaki podobni Busterju Keatonu. Zelo resni so pri tem, kar počnejo, in tudi sam sebi se zdim včasih tako resen, da je že absurdno. Mislim, da je to izhodiščna točka komedije. Zelo resna stvar je, ampak še vedno absurdna. Po pravici povedano, ko gledam svoje filme, se mi zdi, da je v njih veliko akcije. /.../ Skupino Laibach poznam že dolgo. Zelo mi je všeč in besedilo pesmi se mi zdi zelo dobro. Na neki način ustreza koncu, ker ima ritem v stilu koračnice. Mislim, da sem že od vsega začetka vedel, da hočem film zaključiti s to pesmijo, ker je nekako slovesna ... Malo je strašljiva, a obenem tudi duhovita in spiralno narašča – in tudi film ima takšno strukturo.«