Malony, ki ga je pri šestih letih zapustila mama, kot najstnik postane redni obiskovalec sodišča za mladoletne. Okoli njega počasi raste nadomestna družina: sodnica Florence, ki se bliža upokojitvi, ter vzgojitelj Yann, ki je imel tudi sam težko otroštvo. Oba mu z veliko mero predanosti, potrpljenja in ljubezni pomagata najti pravo pot.

Režiserka Emmanuelle Bercot je po Bettie gre ponovno združila moči s Catherine Deneuve in posnela ganljivo dramo, ki zagovarja misel, da družba nima pravice obupati nad nobenim izmed svojih mladostnikov – zlasti ne nad tistimi najbolj nasilnimi in "brezupnimi". Otvoritveni film lanskega Cannesa.

Zanimivosti
Režiserka je znana po tem, da rada sodeluje z naturščiki. Rod Paradot, ki igra mladega prestopnika, je pred snemanjem filma obiskoval poklicno šolo, kjer se je uril za mizarja. Prav tako večina mladinskih svetovalcev v filmu opravlja ta poklic tudi v resničnem življenju.

Tako režiserka kot scenaristka sta med snovanjem filma opravljali pripravništvo na sodišču za mladostnike v Parizu.

Iz prve roke
»'Vsi otroci imajo pravico do izobrazbe. Zagotoviti jo mora družina, sicer je odgovornost družbe, da pomaga.' Ta stavek, ki sem ga prebrala v knjigi nekega sodnika, zelo natančno pojasni, o čem film pravzaprav govori. /.../ Kako bomo rešili družbo, če ne z izobraževanjem, in sicer v širšem smislu besede? Pravno varstvo mladoletnikov temelji na ideji, da ni za otroka nič zapisano v kamen in da je pot navzdol s pomočjo vzgojnih in podpornih programov mogoče zaustaviti. Kako pri tem ne obupati, saj se rezultati pokažejo počasi – če sploh se? Prav to je tema mojega filma. /.../ Imam strica, ki je vzgojitelj, in kot otrok sem ga neko poletje obiskala v Bretanji, kjer je vodil tabor za mlade prestopnike. /.../ Na deklico iz premožne in skrbne družine, kakršna sem bila, je vedenje najstnikov, ki niso imeli takšne sreče kot jaz, naredilo močan vtis: očarala sta me njihova predrznost, upor proti avtoriteti in družbenim pravilom. Hkrati pa sem občudovala trud svojega strica in ostalih vzgojiteljev, da bi jih spravili 'na pravo pot' ter jih naučili ljubezni in spoštovanja – do drugih, predvsem pa do samih sebe. Spomin na to poletje je ostal živ vse do najstniških let, ko sem začela razmišljati, da bi postala sodnica za mladoletnike, kasneje pa me je navdahnil, da sem posnela film. /.../ Že od začetka sem imela v mislih Catherine … ali pa Gérarda Depardieuja. In nikogar drugega! Kot da bi lik zahteval veliko avtoriteto iz sveta filma. Moj stric se je nekoč zbližal z mladim prestopnikom, za katerega je več let skrbel kot svetovalec – skupaj s sodnico za mladoletne, ki je bila tik pred upokojitvijo. /…/ Tudi najstnik se je na oba zelo navezal. Stric mi je povedal, da je nekega dne rekel sodnici: 'Zanj si ti njegova mati, jaz pa njegov oče,' in ona je odgovorila, 'ne, ti si njegova mama, jaz pa njegov oče.' V tistem trenutku sem se odločila, da bo sodnik ženskega spola in da mora vlogo odigrati Catherine. /.../ Mislim, da je v tej vlogi izjemna. Ima očitno naravno avtoriteto, hkrati pa je izjemno pozorna in zaščitniška. Ima zelo močno materinsko plat. To mešanico sem iskala za sodnico in Catherine je popolnoma uspelo.«
- Emmanuelle Bercot