Pierre in Manon živita v skromnem pariškem stanovanju. On je režiser nizkoproračunskih dokumentarcev, ona pa njegova ljubeča žena in zvesta pomočnica. »To ni žrtvovanje, ampak izbira,« pove Manon svoji skeptični materi. A ko se Pierre zaplete v afero z mlado pripravnico Elisabeth, se par znajde v vrtincu ljubosumja, prepirov in zamer, ki ogrozijo tako njuno ljubezensko kot delovno razmerje.

Philippe Garrel se v svojem značilnem slogu vrača s še eno intimno zgodbo iz vsakdanjega življenja, v kateri sooči ženski in moški pogled na ljubezen in prevaro.

Zanimivosti
Da bi bil pogled na ljubezensko razmerje čim bolj uravnotežen, je Garrel k pisanju scenarija povabil dve ženski in enega moškega: ženske barve sta branili Arlette Langmann in režiserjeva žena Caroline Deruas, s katerima je sodeloval že pri Ljubosumju, Garrelu pa se je pridružil legendarni Jean-Claude Carrière, dolgoletni sodelavec Luisa Buñuela.

Iz prve roke
»Ženska je izginila. Slaviš ljubezen, ki si jo čutil do nje. Poveličuješ svet in nežna čustva, ki so vaju povezovala. In ko to več ne zadošča, iščeš uteho v umetnosti in poskušaš z njeno pomočjo ljudem dokazati, da ljubezen obstaja in da te je zapustila prav zato, ker si jo izkusil. To so misli, iz katerih je nastal moj film. /…/ Tema filma je: ženski libido je ravno tako močan kot moški. Film V senci žensk po mojem mnenju govori o enakosti med moškimi in ženskami – kolikor lahko to filmski umetnosti uspe. To je pomenilo, da smo morali karseda podpreti ženski lik in se zoperstaviti moškemu: filmsko umetnost so zasnovali moški in oni so še vedno tisti, ki določajo naše predstave, naše načine gledanja in pripovedovanja /…/. V filmih ženske večinoma govorijo besede moških. /…/ Ko pri pisanju scenarija združim moške in ženske, dobim bolj dialektičen film. Bolj dialektičen v pogledu na človeško vrsto. Kot bi šlo za nekakšen notranji dokumentarec o moških in ženskah. /…/ Kljub temu pa je V senci žensk brez dvoma narejen s perspektive moškega – a moškega, ki si poskuša predstavljati, kako so stvari videti z ženskega stališča.«
- Philippe Garrel