22. julija 2011 več kot petsto mladih preživlja počitnice na poletnem taboru norveške laburistične stranke na otoku Utøya. Brezskrbno druženje pa se spremeni v nočno moro, ko se iz gozda nenadoma zaslišijo streli. Nič hudega sluteči otroci in najstniki postanejo tarče oboroženega desničarskega skrajneža, ki je istega dne podtaknil bombo v središču Osla. Film spremlja osemnajstletno Kajo in njene prijatelje, medtem ko skušajo preživeti.

Srhljivo realistična, v realnem času posneta rekonstrukcija terorističnega napada, ki je zahteval devetinšestdeset mladih življenj, je sprožila burne razprave med kritiki in občinstvom. S filmom, ki dogajanje prikaže iz perspektive najstnikov, je režiser hotel »zgodbo vrniti žrtvam«.

Iz prve roke
»Na Norveškem se je veliko govorilo o različnih vidikih 22. julija 2011: o tehničnih zadevah, kot je obnova uničene vladne palače v Oslu; o tem, kam postaviti spomenik žrtvam …; pa tudi storilec je izkoristil številne priložnosti, da bi pritegnil medije (s pritožbami čez razmere v zaporu in podobno). Vse to je pozornost preusmerilo od pravih dogodkov tistega dne. Mislim, da moramo zgodbo vrniti žrtvam. Zato sem hotel film posneti iz zornega kota preživelih in njihovih sorodnikov. /…/ Kako so doživljali napad, je težko opisati z besedami. Upam, da nam bo film pomagal bolje razumeti dogodke in pokazati še več sočutja do tistih, ki so se po naključju znašli v kaosu zločinskega napada /…/. Drugi pomemben vidik je razmah neofašizma v Evropi v zadnjih letih. Zelo pomembno se mi zdi pokazati, da se je ta masaker zgodil in da se lahko ponovi. Ljudi je treba nanj spomniti, da bi se lahko uprli. Kot filmar in umetnik imam nalogo, da opozarjam na ta problem, ki se tiče vseh nas.«
– Erik Poppe