Po enem rednih tatinskih podvigov Osamu in njegov sin Šoto naletita na dekletce, zapuščeno v mrazu. Osamujeva žena je sprva do deklice zadržana, ko pa izve, kako težko je njeno življenje, jo družina vzame pod svojo streho. Čeprav so siromašni in se z drobnimi tatvinami komaj preživljajo, so člani Osamujeve družine srečni v svojem skupnem bivanju. Vse dokler nepričakovan dogodek ne razkrije skrivnosti, ki postavi tesne družinske vezi pred resen preizkus.

V presunljivi in pretresljivi zgodbi o siromašni japonski družini, ki se mora preživljati z vsakodnevno krajo, Hirokazu Koreeda podkrepi svoj intimni humanizem z družbenim angažmajem, ki je zaznamoval že avtorjeve zgodnje filme. Zlata palma letošnjega Cannesa.

Iz prve roke
»Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bil slogan: ‘Samo zločin nas povezuje.’ Kazniva dejanja, kot so pokojninske goljufije in tatvine mladoletnikov, ki jih starši silijo v krajo, na Japonskem ostro obsojamo. Ta dejanja so kajpak vredna obsodbe, toda sprašujem se, kako lahko tako neznatni prestopki pri ljudeh vzbujajo tak gnev, ko pa vemo, da se okoli nas odvijajo veliko resnejši zločini brez vsakršne obsodbe. /…/ Film spaja neštete elemente, o katerih sem razmišljal in jih preučeval zadnjih deset let. To je zgodba o tem, kaj pomeni beseda družina, o moškem, ki se trudi biti oče, ne nazadnje tudi o dečkovem odraščanju. Tatiči so morda podobni mojemu filmu Nihče ne ve, saj so prav tako študija ‘kaznovanih’ družin, kakršne redno vidimo v poročilih. Toda moj namen ni bil preprosto opisati revne družine ali nižjih družbenih slojev. Takšno družino sem želel osvetliti iz druge perspektive. /…/ Temeljno čustvo, ki me je spremljalo pri ustvarjanju, je bila bržkone ‘jeza’. Vse od Še vedno združenih sem se vedno globlje in bolj osredotočeno posvečal motivu osebnih, intimnih vprašanj. Ko sem končal film Po nevihti, pa sem napravil konec takšnemu pristopu skrajnega minimiziranja, v katerem ne razpiram pogleda na širšo družbo. Lahko bi rekli, da sem se zdaj vrnil na svoj začetek.«
– Hirokazu Koreeda