Taksi vozi po živahnih teheranskih ulicah. Za volanom je režiser filma osebno, v njegov avto pa vstopa mesto v vsej svoji raznolikosti: moški in ženska se pričkata, ali je obešenje primerna kazen za tatiče avtomobilskih gum, prodajalec piratskih devedejev v družbi slavnega taksista zavoha enkratno poslovno priložnost, poškodovani pešec v smrtnem strahu zdrdra svojo oporoko v kamero prenosnega telefona, dve nervozni ženički z ribo v skledi bežita pred grožnjo prekletstva, Panahijeva nečakinja pa na lastni koži ugotovi, da je resničnost sila muhasta reč, ki včasih ne uboga niti režiserja.

Kljub prepovedi iranskih oblasti Jafar Panahi ponovno poprime za kamero, tokrat pritrjeno na armaturno ploščo taksija, in skozi duhovito, provokativno, psevdodokumentarno vožnjo po ulicah Teherana sestavi mozaik sodobne iranske družbe. Berlinski zlati medved.

Iz prve roke
»Sem filmski ustvarjalec. Ničesar drugega ne znam kot snemati filme. Kinematografija je moj izraz in smisel mojega življenja. Nič mi ne more preprečiti ustvarjanja filmov. Ko sem potisnjen v kot, se povežem s svojo najglobljo notranjostjo. V tem najintimnejšem svetu, kljub vsem omejitvam, nuja po ustvarjanju postane celo bolj goreča. V ospredje postavim idejo Filma kot Umetnosti. Zato moram še naprej snemati filme pod vsakršnimi pogoji, da umetnosti izkažem spoštovanje in se počutim živega.«
- Jafar Panahi

Portret avtorja
Jafar Panahi (rojen leta 1960 v kraju Mianeh) je iranski režiser in scenarist ter ena osrednjih figur iranskega novega vala. Na univerzi v Teheranu je študiral filmsko in televizijsko režijo. Po zaključenem študiju je asistiral Abbasu Kiarostamiju pri filmu Pod oljkami (Zire darakhatan zeyton, 1994). Čeprav gre za enega najbolj cenjenih iranskih režiserjev in dobitnika številnih lovorik z najpomembnejših filmskih festivalov, je prikazovanje avtorjevih filmov v Iranu prepovedano. Izjema je celovečerni film Beli balon (Badkonake sefid, 1995), posnet po scenariju Abbasa Kiarostamija, ki je Panahiju prinesel zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu. Z Zrcalom (Ayneh) je leta 1997 med drugim zmagal na festivalu v Locarnu, s Krogom (Dayereh) leta 2000 v Benetkah, za film Talaye sorkh je leta 2003 prejel nagrado žirije v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, za film Ofsajd (Offside), komično satiro o dekletih, ki se poskušajo kljub strogi prepovedi pretihotapiti na nogometno tekmo, je leta 2006 v Berlinu prejel veliko nagrado žirije, z nagrado Amnesty International pa je bil nagrajen tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu. Marca 2010 so režiserja aretirali in zaradi 'propagande proti islamski republiki' pozneje obsodili na šest let zapora ter dvajsetletno prepoved snemanja filmov in izhoda iz države. Kljub temu Panahi vedno znova najde pot tako do filma kot tudi do njegove predstavitve v svetu. Njegov dokumentarec z naslovom To ni film (In film nist, 2011), v katerem Panahi v času hišnega pripora zvito obide prepovedi sodišča, je bil iz Irana na filmski festival v Cannesu pretihotapljen na USB ključu, skritem v pecivu. Tudi Panahijev naslednji skrivaj posneti film Zagrnjena zavesa (Pardé, 2013) je kljub prepovedi obšel festivale in na Berlinalu prejel srebrnega medveda za najboljši scenarij. Prav tam je bil leta 2015 z zlatim medvedom nagrajen film Taksi.