Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z vestjo o svoji bližnji smrti. A družinsko popoldne se kaj kmalu sprevrže v vojno vihro zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, vsak poskus sočutne geste pa konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo ne poslušati ne ljubiti.

Samo konec sveta je komorna drama »o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za priredbo istoimenske gledališke igre na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.

Iz prve roke
»Teme, ki se jih je Lagarce loteval, čustva junakov – naj bodo glasna ali prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu – kot nedvomno večini izmed nas. A njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega. Poln spodrsljajev, zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni, so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, postal /…/ trenutek miru, v katerem so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi igralci besede izgovarjali tako, kot jih je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. Njegova zapuščina se namreč skriva prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče. Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? /.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. /.../ Film o nasilju. O tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti ko tega ne znamo, postanemo nasilni, se zapremo vase, odrinemo ljudi od sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne zmorejo biti sočutni drug do drugega.«
- Xavier Dolan

Zanimivosti
Gledališka igra Samo konec sveta je bila v Sloveniji prvič uprizorjena septembra 2008 v koprodukciji SNG Drame, Mini teatra in Cie Philippe Calvario. Režiral jo je Philippe Calvario, v njej pa so nastopili Marko Mandić, Veronika Drolc, Valter Dragan, Petra Govc in Milena Zupančič. V slovenščino jo je prevedla Suzana Koncut.