Rudarja Alijo pošljejo odkopat rov, ki je bil zazidan od konca druge svetovne vojne. Njegova naloga je čim prej napisati poročilo, da v zapuščenem rudniku ni ničesar. Toda Alija kmalu odkrije, da rov ni prazen. Kljub vsem nevarnostim nadaljuje s kopanjem, dokler se ne prikoplje do neljube resnice: v rovu je skrito množično grobišče. Najdba najprej odjekne v javnosti, nato pa je nemudoma utišana. Alija vztraja, da je treba žrtve identificirati in pokopati. Oblastem pa tako predstavlja nevšečnost, katere se je treba znebiti.

Rudar v zapuščenem rudniku odkrije posmrtne ostanke tisočih žrtev iz časa po drugi svetovni vojni. Da bi jim omogočil dostojen pokop in s tem ohranil lastno človečnost, se zoperstavi zunanjemu svetu. Igrani film Hanne Slak je nastal po življenjski zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Alića in njegovi avtobiografiji Nihče.

Zanimivosti
Mehmedalija Alić, doma iz Srebrenice, je v drugi polovici sedemdesetih kot najstnik prišel v Slovenijo. Izšolal se je za rudarja in kasneje postal rudarski tehnik. Ko so ga v novem tisočletju nadrejeni iz rudnika Trbovlje Hrastnik odposlali na posebno nalogo v rudnik Huda jama nad Laškim, je v tamkajšnjem Barbarinem rovu marca 2009 odkril enega največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč. Ker se je uporni rudar neutrudno zavzemal za izkop, identifikacijo in pokop posmrtnih ostankov žrtev, so ga tik pred upokojitvijo odpustili. Leta 2013 je pri Cankarjevi založbi izšla Alićeva knjiga Nihče (Niko i ništa), pri nastajanju katere je sodelovala tudi režiserka Hanna Slak.

»Rudar iz Srebrenice je v Hudi jami lastnoročno odkril temno resnico slovenske zgodovine. V jami je odkrival truplo za truplom. Našel je zloglasni Barbarin rov, kjer se nahaja najmanj 2500 žrtev – še zdaleč ne le 'nasprotnikovih borcev' – nikoli kaznovanega komunističnega zločina. Storil je vse, da bi bili ubiti dostojanstveno pokopani. A slovenske oblasti so –  'drugorazredna politična tema' – njegove pozive preslišale. Zato se je, mož usode in zgodovina(r) 20. stoletja, lotil pisanja, ki preprosto ne bi moglo biti močnejše, kot je. Če bi se Primo Levi, Susan Sontag in Hannah Arendt po naključju srečali na kavi, bi se lahko ure in ure pogovarjali le o eni sami knjigi. O enem samem človeku. In njegovi usodi.«
- Boštjan Videmšek, Bukla

Iz prve roke
»Smo generacija, ki ji je bila druga svetovna vojna pripovedovana kot čas herojskih dejanj bork in borcev za svobodo, pravičnost in enakopravnost, generacija, ki je ta boj ponotranjila kot najvišjo humanistično vrednoto; smo tudi generacija, ki je izkopala dokaze o nekakšni drugačni zgodovini, zamolčani, skriti, a boleče prisotni v kolektivni podzavesti. Kako v tem kontekstu ohraniti vero v humanistične vrednote, ki so naša najdragocenejša dediščina? Kakšna je naša vloga pri razpletanju zgodovinskih vozlov preteklosti? Odgovor Rudarja je preprost: resnici pogledati pogumno v obraz.