Zgodba avantgardnega slikarja Władysława Strzemińskega, ki v povojni Poljski ni klonil pod pritiski komunističnega režima in zahtevo, da mora umetnik ustvarjati v jeziku socialističnega realizma. Sloviti poljski slikar je po vojni delal kot profesor na akademiji likovnih umetnosti v Łódźu. V očeh študentov je bil mesija modernističnega slikarstva, toda vodilni na univerzi in kulturnem ministrstvu so bili drugačnega mnenja. V nasprotju z umetniki, ki so zvesto služili obvezni doktrini socialističnega realizma in izpolnjevali partijske cilje, Strzemiński ni bil pripravljen kompromitirati svoje umetnosti. Tragične posledice boja za umetniško svobodo so kljubovalnega slikarja počasi, a neizbežno vodile v propad.
Poslednji film lani preminulega velikana poljske kinematografije, Andrzeja Wajde, je večplastna, intelektualna agitka o vlogi umetnosti in pomenu svobode izražanja. Film o karizmatičnem, uporniškem možu, umetniku, ki ga je uničil totalitarni režim.
Iz prve roke
»Za ekranizacijo zgodbe Władysława Strzemińskega sem se odločil, ker gre za enega najbolj prominentnih poljskih umetnikov, ki pa ga je komunistična oblast postopno izbrisala iz našega kolektivnega spomina. Strzemiński je razumel razvoj moderne umetnosti /…/. Prepričanje, da je abstraktna umetnost edina pot, ki preostaja umetniku, ker sta tematsko slikarstvo in postimpresionizem izčrpala svoje zmožnosti, mu je dalo moč za odpor prosti komunističnim oblastem. /…/ Film je portret nezlomljenega moža – moža, ki je trdno verjel v svoje odločitve; moža, ki je bil popolnoma predan umetnosti. /…/ Film prikazuje štiri mračna leta (1949–1952), ko je bila na delu najbolj zaostrena sovjetizacija Poljske, socialistični realizem pa je postal obvezen umetniški slog. Hotel sem pokazati spopad uglednega posameznika s socialistično državo, ki je skušala nadzorovati vse vidike človekovega življenja. Kako lahko človeško bitje kljubuje državnemu aparatu? Kakšno ceno mora posameznik plačati za svobodo izražanja? S kakšnimi odločitvami se sooča v totalitarnem sistemu? Čeprav smo mislili, da so ta vprašanja stvar preteklosti, nas začenjajo danes zopet preganjati. Nikakor ne smemo pozabiti vsega tistega, kar smo se v preteklosti že naučili o njihovih odgovorih.«
- Andrzej Wajda, režiser