V odročni vasici sredi prostranih islandskih planjav dva trmasta brata predano skrbita vsak za svojo čredo ovac plemenitega porekla in skladnih proporcev. Kiddi in Gummi živita drug ob drugem, a že štiri desetletja nista spregovorila niti besede. Potem pa Kiddijevo čredo prizadene nalezljiva bolezen, zaradi katere inšpekcija odredi odstrel vseh ovc v dolini.

Zmagovalec canske sekcije Posebni pogled in lanskoletnega Liffa je nežna, z zadržanim humorjem in globoko naklonjenostjo do podeželskega življa prežeta drama o odtujenih bratih, ki združita moči, da bi rešila tisto najpomembnejše.

Iz prve roke
»Film v veliki meri sloni na mojih lastnih izkušnjah z ljudmi in kulturo islandskega podeželja. Oba moja starša sta odrasla na podeželju in do sedemnajstega leta sem tudi sam tam preživel večino poletij in delal. Mislim, da imam prav zaradi tega dober občutek za zgodbe, like in vizualni jezik teh krajev. Na severu Islandije kot tudi v drugih podeželskih predelih otoka je bila ovčereja poglavitni način preživetja in sidrišče podeželske kulture vse do zadnjih let 20. stoletja. Tako so islandske ovce za številne ljudi še danes skorajda nekaj svetega: predstavljajo ponos in 'življenje po starem', kot so ga poznali včasih. Ovce so bile skozi stoletja ključni dejavnik preživetja na podeželju, globoko so povezane z islandsko zemljo in duhom. A tudi mimo kmetovanja je na ovcah nekaj posebnega, in večina kmetov, ki jih poznam, je bolj navezana na ovce kot na druge domače živali. /.../ Z ovcami si je bil človek od nekdaj še posebej blizu in ta fenomen se mi je vedno zdel zanimiv. /.../ To je svet, ki sem ga želel prikazati v filmu. Ljudje, ki živijo v naravi sami s svojimi ovcami, se na živali močno čustveno navežejo. V sodobni družbi to postaja nekaj zelo redkega in ljudi, kot sta moja glavna lika Gummi in Kiddi, je danes vse manj. Meni se zdi to škoda. /.../ Film Ovna bi zaradi mešanja drame in črnega humorja na neki način lahko opredelili kot značilen skandinavski film. Mislim, da ga je mogoče primerjati z nekaterimi sodobnimi nordijskimi filmi, kot so Zgodbe iz kuhinje (Salmer fra kjøkkenet) Benta Hamerja in Albin Noi (Nói albinói) Dagurja Kárija. Vendar pa sta Ovna veliko bolj realistična in morda je name malo vplival tudi tako imenovani romunski novi val. Navdihnil me je tudi roman Sjálfstætt fólk Halldórja Laxnessa iz leta 1935. Čeprav je bil napisan v povsem drugačni dobi, obravnava podobne teme kot Ovna.«
- Grímur Hákonarson