Ko se mlada Maria zaposli v klavnici kot nadzornica kakovosti, jo ljudje takoj razglasijo za čudakinjo. V jedilnici vedno sedi sama in se tudi sicer ne druži s sodelavci, pri delu prisega na sterilnost, je zelo natančna in se za vsako ceno drži pravil. Njen precej starejši šef Endre, ki boleha za lažjo telesno hibo, je prav tako samotarska duša, a spozna, da ga nova sodelavka nerazumno privlači. Še posebej ko nekega dne ugotovita, da imata vsako noč iste sanje …

»Toliko znakov obstaja, da si moramo življenje spremeniti v ožjem in širšem pogledu. Zasebno življenje je zelo povezano z družbenim ustrojem, kot da bi bila medsebojno odvisna. Ko razmišljamo o zasebnem življenju, moramo pomisliti tudi na družbeno organiziranost. Če živiš v okoliščinah, ki ne dopuščajo polnega življenja, nekako zboliš. Družba za to poskrbi. Morda obiščeš terapevta, ali začneš piti, ali pretepaš svoje bližnje, kar koli. To so znaki, da ni vse v redu! Moja protagonista se v svoji koži ne počutita dobro, zato se zapreta vase.« (Ildikó Enyedi)