Desetletna deklica Sun v razredu nima prave prijateljice. Tik pred novim semestrom na šolo pride Jia. Sun ji z veseljem razkaže okolico, jo povabi k sebi domov, kjer si lakirata nohte, rišeta in se igrata s Suninim mlajšim bratcem. Pohajkujeta po mestu, skačeta na trampolinu in se špricata ob potoku. Obe sta veseli novega prijateljstva, ki jima je v oporo, medtem ko so njuni starši precej odsotni. Ko se začne pouk, pa se Jia spoprijatelji z Boro in njeno skupino deklet, v kateri Sun ni dobrodošla. Prijateljstvo je iz dneva v dan na večji preizkušnji in napetost se stopnjuje z izključevanjem, obrekovanjem, lažmi in izsiljevanjem. Sun se želi pogovoriti z Jio in se soočiti s težavami, a Jia to čuti kot vsiljevanje, zato jo vztrajno zavrača. Pri obeh dekletih se žalost in strah stopnjujeta. Medtem Sun pri mlajšemu bratcu preverja, zakaj se še vedno igra s prijateljem, ki ga vztrajno tepe. Zakaj ga ne udari nazaj? Bratec ji odgovori: »In kdaj bi se potem igrala?« Bosta dekleti druga drugi oprostili?
Iz prve roke
»Nisem želela posneti zgodbe o vrstniškem nasilju, temveč o odnosih med prijateljicami. Ti odnosi so lahko zelo zapleteni. Sun močno hrepeni po tem, da bi imela prijateljico, vendar nima potrebnih družabnih spretnosti ‒ je sramežljiva in preprosto ni dovolj pogumna, da bi si našla družbo. In tako postane samotarka. V filmu je tudi nekaj vrstniškega nasilja, vendar do njega ne prihaja zaradi zlobe ali naklepa. Za njim ni nekega večjega načrta. Sunina glavna sovražnica Bora je na primer odličnjakinja pod velikim pritiskom, in ne zlobna pošast. Tako kot vsi se rada druži s priljubljenimi otroki, ne z zgubami ali odrinjenci, kot je Sun. To je nekaj povsem običajnega. /…/ Sun se najbrž sploh ne zaveda, kako velika je njena težava. Kot otrok sem imela to za del vsakdanjega življenja, za nekaj, čemur ni vredno namenjati preveč pozornosti. Včasih sem se počutila zelo osamljeno, vendar nisem vedela, kaj je osamljenost ali od kod izvira. To spoznaš šele med odraščanjem. Zato sem ta film posnela ne le za otroke, ampak tudi za odrasle, ki lahko ocenijo resnično tragičnost situacije. /.../ Pri 12 letih sem preživljala težko obdobje. Bila sem nova na šoli in spoprijateljila sem se z deklico, ki je bila zelo prijazna. Mislila sem, da sva sorodni duši in da bova za vedno najboljši prijateljici. Toda nekega dne mi je obrnila hrbet in bila sem zelo nesrečna. Začela se je družiti s priljubljenimi otroki, mene je ignorirala, potem pa se je začela še znašati nad mano. Bilo je grozno, bila sem povsem na tleh. Pozneje sem skušala ugotoviti, zakaj je to storila. Razmišljala sem, da je morda imela razloge, ki jih jaz nisem mogla razumeti, da je imela težave doma, tako kot jaz. Morda je bila zaradi razmer v družini pod stresom, kar se je zgodilo tudi meni. Seveda Najin svet ne pripoveduje dobesedno moje zgodbe, so pa v filmu nekatera moja občutja in izkušnje. /.../ Po vsem svetu so otroci in odrasli kruti drugi do drugih. Toda če v Koreji nimaš dobrih ocen, te lahko imajo za slabo družbo. Otroke lahko bolj zanimajo tvoje ocene kot tvoja osebnost. To je žalostno. Ko sem bila majhna, pa so obstajali drugi razlogi, ki so bili ravno tako kruti. Kot vidite v filmu ‒ ko je eden iz bogate družine, drugi pa iz revne, se je teže razumeti.«
- Yoon Ga-eun, režiserka in scenaristka
Portret avtorice
Rojena leta 1982, sprva zaključila študij zgodovine in verskih študij. Nato se je vpisala še na filmsko režijo. Predavala je v filmskih krožkih srednjih in visokih šol v Seulu. Nato se je zaposlila v Korejskem filmskem muzeju, kjer se je ukvarjala s filmsko vzgojo za otroke in mlade. Skozi svoja dela kaže zanimanje za življenja otrok, njihovo intimno doživljanje sveta, skrbi in težav. Želi si, da bi v teh filmih otroci igrali osrednjo vlogo. Njen kratkometražec Son-nim (2011) je bil prvi azijski film, ki je dobil glavno nagrado na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu kratkega filma v Clermont-Ferrandu. Naslednji kratki film, Kong-na-mul (2013), pa je prejel kristalnega medveda za najboljši kratki film na Berlinalu (sekcija Generation). Film Najin svet je bil premierno prikazan na Berlinalu 2016.