Kitajska, 9. stoletje. Desetletno generalovo hčer Nie Yinniang ugrabi nuna in jo izuči za izjemno borko – pravičniško morilko, ki naj odstrani krute, skorumpirane lokalne glavarje. Toda nekega dne ji ena izmed nalog spodleti in njena gospodarica jo pošlje nazaj v rojstni kraj s težko nalogo: ubiti mora moškega, ki mu je bila obljubljena, svojega bratranca na čelu največjega vojaškega območja na severu Kitajske. Po trinajstih letih izgnanstva se mora dekle soočiti s svojimi spomini, starši in zatrtimi čustvi ter se odločiti, ali bo izdala kodeks svojega ceha ali pa bo žrtvovala moškega, ki ga ljubi.
Samosvoja reinterpretacija filma borilnih veščin tajvanskega mojstra Hou Hsiao-hsiena (Trikrat, Potovanje rdečega balona). Film izjemne lepote in zgodovinske preciznosti; počasi tleča, detajlirana pripoved o skrivnostni morilki, postavljeni pred težko dilemo. Nagrada za najboljšo režijo v Cannesu.

Iz prve roke
»Hotel sem se preizkusiti v žanru wuxia – a na realističen način, ki ustreza mojemu temperamentu. Ni v mojem slogu, da bi prikazoval borce, ki letijo po zraku ali izvajajo piruete na stropu; to ni moj način in tega ne bi mogel narediti. Sam raje stojim z nogami trdno na tleh. Bojni prizori v Morilki namigujejo na to generično tradicijo, a prav gotovo niso v središču drame. /.../ Pravzaprav so name najbolj vplivali japonski samurajski filmi Kurosawe in ostalih, kjer je tisto, kar zares šteje, filozofija, ki spremlja čudaški samurajski posel, ne pa sami akcijski prizori, ki so zgolj sredstvo za dosego cilja in v bistvu anekdotični. /.../ Eksterierje smo snemali v Notranji Mongoliji na severovzhodu Kitajske in v provinci Hubei. Ko sem videl tista jezera in gozdove srebrnih brez, mi je vzelo sapo: bilo je, kot bi me nekdo postavil v klasično kitajsko sliko. /.../ S 'slikovitimi' posnetki pokrajin sem hotel pokazati, kako se v ta dih jemajoče lepa prizorišča umešča človek. Kmetje, ki jih vidite v teh prizorih, so pravi kmetje, ki se v filmu vedejo natanko tako kot v resničnem življenju. Nekatere prizore so celo navdihnili s svojimi predlogi, kako snemati starosvetne navade – zelo vsakdanje, zelo človeške. Ko so postali lačni, so si kmetje, ne glede na to, ali smo snemali ali ne, preprosto odrezali rezino suhega mesa z večjega kosa, obešenega na drog. Vse to sem posnel, čeprav ni bilo v scenariju. Takšna je moja režijska metoda: dopustim, da se zgodi, karkoli se pač zgodi. /.../ Vedno sem na strani žensk. Njihov svet, njihova duševnost se mi zdi mnogo bolj zanimiva od moške. Ženske imajo svojo lastno senzibilnost in bolj kompleksen način razmišljanja; odnos do realnosti, ki me bolj privlači. Lahko bi rekli, da so ženska čustva bolj prefinjena in vznemirljiva, medtem ko moški razmišljajo bolj racionalno in so precej dolgočasni. Poleg tega se kompleksnost ene ženske zelo razlikuje od kompleksnosti druge. V filmu guvernerjeve žene nič ne more ustaviti, da bi zaščitila interese klana Weibo. Morilka Yinniang je, nasprotno, razpeta med dolžnost (ukaze bi morala izpolnjevati brez premisleka) in svojo nezmožnost zatreti čustva do moškega, ki bi ga morala ubiti. Neodvisnost, odločnost, samotnost. Mislim, da so to tri lastnosti mojih ženskih junakinj. /.../ Veliko časa sem namenil prebiranju pripovedi in zgodovinskih knjig o obdobju dinastije Tang, da bi spoznal, kako so ljudje jedli, kako so se oblačili in podobno. Pozoren sem bil na najmanjše podrobnosti. Na primer, obstajali so trije različni načini kopanja, odvisni od tega, ali si bil premožen trgovec, visok uradnik ali kmet. Podrobno sem preučil tudi politični kontekst zgodbe. /.../ Želel bi si le, da bi lahko po skypu direktno poklical dinastijo Tang in tako svoj film še bolj približal zgodovinski resnici.«
- Hou Hsiao-hsien

Zanimivosti
Hou Hsiao-hsien je navdih za Morilko črpal iz dveh virov. Prvi so novele, imenovane chuanqi, ki so se v kitajski književnosti razmahnile prav v obdobju dinastije Tang (v letih 618–907), kamor je postavljena zgodba filma. Razvile so se iz ljudskih zgodb, pripovedk, pravljic in pripovedi o duhovih, vsebovale pa so tako mistične in fantastične elemente kot tudi natančne opise vsakdanjega življenja. Hou Hsiao-hsien je osnovni dramski zaplet našel v eni izmed teh novel z naslovom Nie Yinniang. Ker pa je želel čim bolj natančno poustvariti zgodovinski kontekst, je podrobno preučeval tudi zgodovinske zapise o času dinastije Tang. To je bilo kaotično obdobje, ko so vseobsegajočo moč dvora dinastije Tang ogrožali upravniki provinc, ki so se upirali cesarju; nekatere province so se od cesarstva celo poskušale nasilno odcepiti. Paradoksalno so te uporniške province z njihovimi vojaškimi garnizoni vzpostavili prav cesarji dinastije Tang, da bi varovale cesarstvo pred zunanjimi nevarnostmi. Po vrsti provincialnih vstaj v zadnjih letih 9. stoletja je leta 907 dinastija Tang klonila in njeno cesarstvo je razpadlo.

Drugi vir navdiha za film je režiserju predstavljala dolga tradicija popularnega filmskega žanra wuxia, stalnice kitajske in hongkonške kinematografije. Wuxia filmi, ki so izšli iz dolge tradicije wuxia romanov, so praverzija kitajskih filmov borilnih veščin. Gre za filme z zgodovinskim ozadjem (ponavadi so postavljeni v čas katere od starodavnih dinastij), njihov protagonist pa je običajno oseba nižjega socialnega statusa, navaden človek dobrega srca, ki se izuči borilnih veščin, da bi se spopadel z zlobnimi oblastniki in ljudem pomagal izboriti mir in pravico. Drugi podžanr filma borilnih veščin je kung fu film, ki pa se za razliko od wuxie godi v sodobnem času in uporablja realističen prikaz borilnih veščin. Wuxio od kung fuja torej ločijo zgodovinski kontekst in fantazijski elementi.