Režiser in psihiater se skupaj odpravita v osrednji slovenski zapor na Dobu. Režiser verjame, da so tam zaprte tudi zgodbe, psihiater verjame, da lahko s svojo metodo psihodrame obsojencem odpre odrešujoč ustvarjalni prostor in pogled v prihodnost. Osvobojeno ozemlje v zaprtem območju?

Ko pridem ven tako ni film o zaporu v običajnem smislu, temveč film o človeku v skrajnih okoliščinah, o krivdi, dediščini nasilja, odgovornosti in o trenutkih, ko se pod plastmi vsega tega pojavi nepričakovana potreba po ustvarjalnosti, bližini in smislu. Tam, kjer izginejo zunanje identitete, se odpre prostor, ki ga film imenuje osvobojeno ozemlje znotraj zaprtih zidov.

Nagrada občinstva na 28. Festivalu slovenskega filma potrjuje, da film gledalca ne nagovarja le intelektualno, temveč tudi čustveno – kot izkušnja, ki ostane in zahteva odziv.