Wiktor in Zula se srečata leta 1949 med ruševinami povojne Poljske. On je izobražen glasbenik, ki po podeželju išče kandidate za državno sponzorirano folklorno skupino, ona je mlada pevka, ki ga očara s svojim temperamentom in samosvojo držo. Čeprav se zdi, da si nista usojena, hkrati ne moreta živeti drug brez drugega. Njuni burni romanci sledimo iz Poljske v vzhodni Berlin, v Jugoslavijo in v pariške jazz klube petdesetih let.

Hladna vojna, posvečena režiserjevima staršema in navdihnjena z njuno življenjsko zgodbo, je globoko osebna, z glasbo prežeta zgodba o nemogoči ljubezni v nemogočih časih. Film oskarjevca Pawła Pawlikowskega (Ida) je iz Cannesa odnesel nagrado za najboljšo režijo.

Iz prve roke
»Film je deloma navdihnilo zapleteno in viharno razmerje mojih staršev. /…/ Bila je velika romantična ljubezen. Potem pa sta se sprla in razšla. Kasneje sta se znova našla in imela mene, se spet ločila, imela druge partnerje, mama se je celo poročila. Nato sta vsak zase zapustila državo in se znova srečala na Zahodu, se nekako spet uspela skregati in raziti, dokler nista nazadnje, štirideset let kasneje, skupaj umrla. /…/ Videl sem že marsikaj, ampak zgodba mojih staršev zasenči vse druge. Bila sta najbolj zanimiva dramska lika, kar sem jih kdaj srečal. /…/ Njuna zgodba je bila vedno z mano; kot nekakšna matrica za vse ljubezenske zgodbe. Vedel sem, da jo moram posneti. /…/ Ne maram biografij, življenja ni mogoče zajeti v film. Vsiljevanje nekakšne vzročno-posledične logike običajno pripelje do zelo cenenih prizorov in dialogov ter reduktivnih interpretacij. Zato sem dolgo iskal rešitev in nazadnje prišel do eliptičnega sloga pripovedi, a sem potreboval nekaj, kar bi vse držalo skupaj. Glasba je tako postala nekakšen tretji lik v filmu, tretji element, ki je pomagal identificirati spreminjajoče se razmerje, različna časovna obdobja in različne kraje.«
– Paweł Pawlikowski