V malem nemškem mestecu, nemudoma po koncu prve svetovne vojne, mlada ženska ob grobu vsak dan objokuje smrt zaročenca, ki je padel v Franciji. Nekega dne njeno tiho žalovanje zmoti prihod neznanca, ki polaga cvetje na Frantzev grob. Izkaže se, da je mož Francoz. Mladeniča sta se pred vojno spoznala v Parizu ter v skupni ljubezni do glasbe in slikarstva postala tesna prijatelja. Tako vsaj pravi skrivnostni Adrien.

François Ozon (Nova prijateljica, Gospodinja) je v svobodni priredbi filma Ernsta Lubitscha posnel pretanjeno zgodbo o žalovanju, ljubezni, spominu in spravi, ki pokaže, da je ločnica med lažjo in resnico vse prej kot črno-bela.

Iz prve roke
»V času, obsedenem z resnico in transparentnostjo, sem hotel posneti film o lažeh. Kot študent in občudovalec Érica Rohmerja sem v lažeh vselej videl razburljivo snov za pripovedovanje zgodb in ustvarjanje filmov. Tako sem tuhtal in premleval, ko mi je prijatelj povedal za neko dramo, ki jo je takoj po prvi svetovni vojni napisal Maurice Rostand. Med raziskovanjem sem spoznal, da je filmsko priredbo že leta 1932 posnel Ernst Lubitsch, v filmu z naslovom Broken Lullaby. Moja prva reakcija je bila, da idejo zavržem. Le kako naj bi nadkrilil Lubitscha?! A ko sem videl njegov film, mi je dal nov zagon. Tako kot gledališka igra je tudi Lubitschev film posnet iz perspektive mladega Francoza, jaz pa sem hotel zavzeti gledišče mlade ženske, ki tako kot gledalec ne ve, zakaj Francoz žaluje ob grobu njenega zaročenca. V drami in Lubitschevem filmu spoznamo njegovo skrivnost že na samem začetku, po dolgem prizoru spovedi. Mene pa je bolj kot občutek krivde zanimala laž. Lubitschev film je čudovit in sijajno ga je gledati skozi prizmo pacifističnega, idealističnega konteksta povojnega obdobja. V film sem vključil številne njegove prizore. Gre za Lubitschev najmanj poznan film in edino režiserjevo dramo, ki pa je pri gledalcih doživela polom. Njegova režija je kot vselej občudovanja vredna in skrajno inventivna. Toda to je film ameriškega režiserja nemškega porekla, ki ni vedel, da za obzorjem že preti druga svetovna vojna. Posnel je optimističen film o spravi. Prva svetovna vojna je bila tako huda morija, da so številni politiki in umetniki v Franciji in Nemčiji glasno pozivali k pacifizmu: 'Nikoli več!' Kot Francoz, ki ni osebno izkusil nobene teh vojn, pa sem k snovi seveda pristopil drugače.«
- François Ozon, režiser in scenarist