Sirski begunec Khaled, skrit med tovori premoga, prispe v helsinško pristanišče. A na Finskem, kjer bi rad zaprosil za azil, nemudoma trči ob neprepusten birokratski zid. Zbegan in obupan pobegne iz zbirnega centra in se poda na ulice Helsinkov, kjer spozna zagrenjenega Wikströma. Nekdanji prodajalec srajc je pred kratkim zapustil zapito ženo, da bi odprl svojo restavracijo in kot samski moški zaživel na novo. Skupaj se lotita krmarjenja med čermi teh novih, neznanih in pogosto zagonetnih svetov.

Finski velemojster absurdnega humorja Aki Kaurismäki (Le Havre) z zgodbo o nepričakovanem prijateljstvu med sirskim beguncem in finskim gostincem zada še en duhovit udarec neusmiljeni birokraciji, s katero sodobna Evropa sprejema prosilce za azil. Srebrni medved za najboljšo režijo na letošnjem Berlinalu.

Zanimivosti
Kaurismäkijev Le Havre je bil leta 2011 zamišljen kot prvi del neuradne trilogije o življenju v pristaniških mestih, katere nadaljevanji naj bi se odvijali v Španiji in Nemčiji. Toda s filmom Druga stran upanja se je tematika načrtovane trilogije spremenila, bržkone tudi pod vplivom aktualnih družbenopolitičnih razmer v Evropi in po svetu. »Filme moram snemati v trilogijah, zato da dejansko kaj naredim. To je vse. Ne morem sekati drv. Toda tu ne gre več za pristaniško trilogijo, prelevila se je v trilogijo o beguncih. Upam, da bo tretji del vesela komedija,« pravi Kaurismäki. Svoj najnovejši film je posvetil slovitemu finskemu filmskemu zgodovinarju, filmarju in dolgoletnemu prijatelju Petru von Baghu (1943–2014), čigar filme in osebnost smo imeli priložnost spoznavati tudi pri nas, v okviru festivalov Kino Otok in Liffe. V skladu s Kaurismäkijevo maksimo, »film je svetloba, digitalno je elektrika«, je bil tudi film Druga stran upanja – kot vsa režiserjeva poprejšnja dela – posnet na filmski trak in kot edini film tekmovalnega programa v Berlinu predvajan s 35-milimetrske filmske kopije.