Ko si je nastop Beatlov v šovu Eda Sullivana ogledalo 73 milijonov Američanov, so dosegli največje občinstvo v zgodovini ameriške televizije. Njihova turneja je za vselej spremenila glasbeno industrijo in postali so večne ikone globalne pop kulture. Howardov dokumentarec, ki vključuje novo odkrite arhivske posnetke ter nove in stare intervjuje s člani skupine in številnimi sopotniki, na ozadju prelomnih družbenih sprememb in medosebne dinamike, humorja in tovarištva legendarne četverice zariše zgodnje in najbolj evforično obdobje v karieri skupine The Beatles. Čas koncertnih odrov in svetovnih turnej, od prvih nastopov v liverpoolskem The Cavern Club na začetku 60. let do zadnjega koncerta v Candlestick parku v San Franciscu leta 1966, ko so se Beatli poslovili od koncertnih odrov in posvetili studijskemu eksperimentiranju.
Navdušujoča dokumentarna kronika zgodnje koncertne kariere in meteorskega vzpona skupine The Beatles, časa neponovljive beatlomanije, ko so John, Paul, George in Ringo osvajali britanske, evropske in nato ameriške odre, da bi nazadnje obnoreli ves svet. 
Iz prve roke
»Ideja, da bi posnel ta film, je prišla s strani Apple Corps, podjetja skupine The Beatles. Posvečen naj bi bil specifičnemu obdobju njihove kariere, času turnej in živih nastopov, glavna motivacija za projekt pa so bili na novo odkriti posnetki s koncertov in zvočni zapisi, ki so bili narejeni brez vednosti skupine. Apple Corps sta zanimala zlasti ta živa izkušnja in film, ki bi pokazal, da so bili Beatli resnični pionirji stadionskih rock turnej, jaz pa sem začel v gradivu prepoznavati nekakšno pustolovsko zgodbo, zgodbo o preživetju in odraščanju. Zelo preprosto sem jim pojasnil: če bi sam pisal scenarij, bi me najbolj zanimalo, kako so se spopadali s tistimi leti beatlomanije – z zunanjimi pritiski, s turbulentnimi družbenimi spremembami. Ko začnete resnično razumeti beatlomanijo, ta preneha biti nekaj prisrčnega in postane prava drama. Leta na turneji so se mi zato s filmskega, narativnega vidika zdela resnično zanimiva. Kar jim je sledilo, pa je seveda druga zgodba, in morda bodo kdaj hoteli, da jo kdo pove.«
- Ron Howard, režiser in scenarist
»Ljudje so me spraševali: 'Mar hočeš biti bela, zakaj so ti všeč ti fantje?' Toda jaz jih nisem videla kot belce, bili so The Beatles, bili so brez barve. In bili so hudičevo neverjetni. Beatli so mi dali občutek, da smo vsi dobrodošli. Tudi če nisi bil najbolj skuliran mulc v soseski, ni bilo to nič hudega, še vedno si bil lahko fen Beatlov. To mi je bilo všeč in to prepričanje mi je ostalo. Da sem lahko svoja oseba, da lahko izgledam, kot hočem, da lahko sem, kdor hočem biti, in s tem ni nič narobe. Tega mi ni dal nihče drug kot Beatli.«
- Whoopi Goldberg, citat iz filma