Tri sestre – Sachi, Yoshino in Chika – živijo v veliki, udobni hiši v čudovitem obmorskem mestecu Kamakura. Ko izvejo, da jim je umrl oče, ki jih je pred petnajstimi leti zapustil zaradi druge ženske, odpotujejo na podeželje na njegov pogreb. Tam spoznajo svojo polsestro Suzu. Zadržana najstnica se sestram takoj prikupi, in ker ocenijo, da njena trenutna skrbnica ni dorasla svoji nalogi, Suzu povabijo, naj živi z njimi. Medtem ko se Kamakura oblači zdaj v žareče jesensko listje zdaj v mehkobo cvetočih češenj, hiša pa se polni enkrat z vonjem svežih sardel in drugič z aromo domačega slivovega vina, poskušajo štiri sestre med vsakdanjimi opravili in sezonskimi običaji, ki prebujajo čute in spomine, zakrpati vrzeli svoje ranjene družine.
Hirokazu Koreeda, mojster sodobne japonske družinske drame (Želim si, Kakršen oče, takšen sin), se vrača s subtilno, tenkočutno, v slikovito okolje starodavne Kamakure postavljeno zgodbo o štirih sestrah, ki se preko drobnih radosti in družinskih ritualov zlagoma povezujejo v družinsko celico.

Iz prve roke
»Seveda, glavne junakinje filma so štiri sestre in lahko bi tudi rekli, da film govori o tem, kako najmlajša sestra Suzu učvrsti svojo identiteto, najstarejša Sachi pa naposled sprejme svoje starše. A sam mislim, da se film še bolj kot na to osredotoča na mesto in na čas, ki se zgošča v njem. Prav tako kot morsko obalo obliva plima, ostaja mesto, kljub stalnim prihodom in odhodom njegovih prebivalcev, v svojem bistvu nespremenjeno /.../. Nekega dne v prihodnosti, ko bodo vsi liki iz zgodbe že pokojni, bodo v mesto prišli drugi ljudje in tu preživeli del svojih življenj. Človeško življenje se zdi neznatno kot zrno peska na plaži. /.../ Ne zanima me samo lepota pokrajine v Kamakuri – ali štirih sester –, ampak tudi sprejemajoč odnos tega obmorskega mesteca, ki vsrka in prevzema vse. /.../ Ljudje smo le /.../ del neke celote, mesto in njegov čas pa bosta ostala tudi, ko nas več ne bo. S tega zornega kota sem režiral Sestrico. /…/ Ta film govori tudi o očetu sester, o Suzujini mami, babici, ljudeh, ki jih ni več z njimi. Priklicati spomin nanje brez pomoči flashbackov, pač pa skozi vedenje likov, skozi dialog (in reči, kot je obloženi kruhek s sardelicami), poleg tega pa prikazati, kako na sestre vplivajo čustva, ki jih gojijo do teh ljudi – to ni bila lahka naloga.« 
- Hirokazu Koreeda