David je skrben in predan oče, ki se v nekem trenutku zave, da je njegov nekdaj tako perspektivni sin Nic, s katerim sta bila nekoč močno povezana, zabredel v drogo. Pripravljen je žrtvovati vse, da bi sina rešil iz krempljev odvisnosti. Medtem ko se David spopada z Nicovimi lažmi, prelomljenimi obljubami in bližnjimi srečanji s smrtjo, nas film spomni, kdo je bil Nic nekoč – prisrčen, pozoren, čudovito ustvarjalen fant, ki je imel vse možnosti, da razvije svojo nadarjenost in odraste v izjemno osebo.

Trpka, a ljubezni in upanja polna drama o ljubeči družini in njenem dolgoletnem boju s sinovo odvisnostjo, posneta po dveh knjigah: spominih očeta in spominih sina.

Iz prve roke
»Zame je bilo zelo pomembno, da gre za resnično zgodbo, ki temelji na dveh knjigah. Prevzela me je, ker se mi je zdela dostopna in pristna in ker se je bilo z njo tako lahko poistovetiti. Ob njej sem postal bolj sočuten do ljudi, ki se borijo z odvisnostjo. /…/ Očetova zgodba je bila že od začetka jasna, on je bil v njenem središču. Vendar je možnost, da sem lahko hkrati dostopal do Nicove tragedije z njegove perspektive, izkušnjo znatno obogatila. Hotel sem, da bi občinstvo sočustvovalo z Nicom, zato sem se odločil, da ga pokažem v ključnih trenutkih, ne le ko se drogira, ampak tudi ko okreva ali ko spet zdrsne v narkomanstvo, da bi gledalci bolje razumeli, na kakšen način deluje. In da bi lahko bolje razumeli stisko njegovega očeta. /…/ V preteklosti – do neke mere pa še vedno – smo na odvisnost gledali kot na slabištvo ali posledico zlorab in zanemarjanja /…/, zdaj pa vemo, da se to lahko zgodi komurkoli, kjerkoli. /…/ Radi verjamemo, da imamo nadzor nad svojimi življenji in do neke mere ga res imamo. A življenje je večje in bolj čudaško kot naši načrti in tudi s tem se moramo sprijazniti. Mislim, da je to glavno sporočilo filma. Sprejeti moramo dejstvo, da življenje ni črno-belo. Sivo je – in to moramo sprejeti, da bi znali ceniti naša lepa doživetja.«
– Felix van Groeningen